Mačkovca nič manj blatna kot nekoč

Takole, če že vabila nisem dal na bolj vidna mesta, naj pa vsaj na kratko poročam o uspešnem jamarskem izletu. Načeloma je šlo za malce razširjen vodov izlet Kresnic. In ker je bilo še nekaj dni pred izletom prijavljenih vsaj 11 udeležencev, se tudi ni zdelo pomembno informacije širiti dalje. Konec koncev je Mačkovca le majhna in malo težko prehodna jama, in če bi se nas nabralo za en avtobus, bi bila že kar gneča.
Na dan izleta sem imel na spečem telefonu že 5 neodgovorjenih klicev in na koncu sms v smislu: skoraj vsi odpovedali udeležbo, naj sploh hodimo v jamo? Ampak ker me je na izklopljen telefon opozorila šele Barbara, s katero naj bi se skupaj odpravili v Laze, in ker sem bil že tam, se nama je pač pridružil majhen del njene družine in vsi 3 smo bili že pred 10. v Lazah. Mimogrede smo malo preverjali, ali naj na zbornem mestu vendar koga počakamo, a zdelo se je, da drugih res ne bo.
Pod spodmolom z vhodom v jamo pa že prvo majhno presenečenje. Ob robu gozda parkiran avto, za katerega se je kasneje izkazalo, da je od ekipe jamarjev, ki so že prespali pred jamo in v jami nastavljali pasti. Nenavadno, smo menili, da se tako po naključju v isti jami srečata dve skupini. Ampak to nikakor ni bilo vse. Ravno smo dobro parkirali, ko se prikažeta še dva polna kombija, da smo se na parkirnem mestu že kar težko vsi namestili. Eden od kombijev z oznakami Jamarske reševalne službe, kar smo ocenili za priročno.

Po malce izgubljanja po gozdu smo vendarle vstopili v še prazno jamo in se po znanih poteh prebijali v podzemlje. Prehodi so se nam zdeli malce bolj tesni kot pred leti, morda se je pa nabralo toliko ilovice. ;) Do kamina ni bilo težav, tudi skozenj smo se kar spretno prerinili, med iskanjem najbolj udobnega vhoda v glavno dvorano pa se je že malo zatikalo in morda nam ni uspelo najbolje, vsekakor pa smo prve metre v dvorani izbirali nekoliko preveč po spolzkih pobočjih, namesto da bi se držali varnega in udobnega dna. Čez čas smo presodili, da smo videli in doživeli dovolj, pa čeprav še nismo bili na koncu glavne dvorane, in po kratkem fotošutingu smo se počasi začeli vračati.

Okrog svečke, ki smo jo pustili za orientir pri vhodu v glavno dvorano, so se že zaslišali glasovi in zaznale luči, tako da smo na poti nazaj pričakovali malo več družbe. Skupina, ki nam je sledila, je imela malo težav z iskanjem najudobnejšega vhoda, morda smo jim z nasvetom malo olajšali pot dalje, so si pa naredili tudi zelo turistično pot skozi kamin, saj so jo opremili z lestvico in vrvjo. Sicer smo oboje uporabili, ko smo prišli na vrsto, a verjetno bi šlo brez tega razkošja udobneje.

Naprej po že znanih poteh in skozi že znane luže soncu naproti. Od živali smo na poti iz jame opazili nekaj prezimujočih metuljčkov (fotko ima Barbara, glej na koncu *), kar je bilo poleg prhutajočega netopirja tokrat edino opazno živo bitje, če izvzamemo gnečo jamarjev. Pod spodmolom čakajoča naslednja skupina jamarjev se je že rahlo dolgočasila, zaradi premajhnega števila kombinezonov so namreč morali čakati na povratek prvega dela ekipe, mi pa smo v vrtači pred jamo naredili še en posnetek za primerjavo prej:potem in se odpravili na preoblačenje k avtu.

Čisti in preoblečeni smo se okrepčali še z mafini z borovnicami in posebno slaščičarsko kremo (njami...), nato pa v civilizaciji v najbližji gostilnici popili še poslovilno pijačo. In razglabljali, kako je lahko vsem drugim žal, da jih ni bilo zraven. In kako mogoče sploh ne bi smeli v jamo kar tako, kot nekoč, ne da bi se kje prijavili ali celo imeli jamarskega vodiča. In seveda še točka razno o vseh odsotnih ... ;)

Zdaj pa poskusim zmontirati še prej/potem fotki:

Še: bu-a-hi, mi smo Zmaji! (če smo že na terenu nanj pozabili)
In: še mnogo takih akcij! (z malo več udeleženci)

Grizli
------------------------------------------------------
* in še Barbarina fotka prezimujočih metuljčkov pedicev (Triphosa dubitata?):