V čudovitem sončnem dnevu in pri kakih 20 stopinjah, za ta letni čas kaj nenavadnih razmerah, smo se trije vendar odpravili na Vremščico. Udeležba je bila torej za 50% boljša od lanske, a nič ne bi bilo narobe, če bi se nam pridružil še kdo. Prostora na parkirišču je bilo dovolj, gostilna pa je tudi imela še kaj zaloge.
Pot iz Senožeč v dveh urah hoje premaga le kakih 500 m višine, je torej zložna in prijetna. Pravzaprav gre za stare kolovoze, markirana je solidno, na pomembnih križiščih pa tudi označena s puščicami. Ker gre večinoma po gozdu in po severnih pobočjih, je primerna tudi za kak bolj topel dan, res pa je gozd precej zdelan po nedavnem žledu, a to na prehodnost poti ne vpliva. Bi bilo pa gotovo laže zbrati kurjavo, če bi se odločili zakuriti.
Malo pod vrhom se pot združi z zahodno grebensko potjo in zadnje četrt ure gre bolj po soncu, na vrhu pa nam je sonce ob rahli sapici tudi prav prijalo. Še celo enega klopa je privabilo na oglede. Razgled je bil nekoliko zamegljen, do Gradeža se je komaj videlo, vse domače griče in hribe pa malo bolje, a ne kaj dosti dlje od Golakov. Kljub temu je bila gneča na vrhu precejšnja, ob odhodu kakih 30, nekaj planincev pa smo srečali tudi nazajgrede, čeprav smo zjutraj hodili v popolni samoti.
Kraški prigrizek smo si v gostilni Stari grad zaslužili. Obilna ponudba divjačinskih jedi je tja privabila predvsem italijane, mi pa smo se zadovoljili s čisto enostavnimi zadevami, kot so njoki, široki rezanci in solata. Pa teran seveda.
Na Bu-a-hi smo pozabili, ob vsej množici udeležencev pa tako ali tako ne bi prišel do izraza.
Torej: lahko vam je žal, da vas ni bilo zraven!
Pa še par slikic:
Pot iz Senožeč v dveh urah hoje premaga le kakih 500 m višine, je torej zložna in prijetna. Pravzaprav gre za stare kolovoze, markirana je solidno, na pomembnih križiščih pa tudi označena s puščicami. Ker gre večinoma po gozdu in po severnih pobočjih, je primerna tudi za kak bolj topel dan, res pa je gozd precej zdelan po nedavnem žledu, a to na prehodnost poti ne vpliva. Bi bilo pa gotovo laže zbrati kurjavo, če bi se odločili zakuriti.
Malo pod vrhom se pot združi z zahodno grebensko potjo in zadnje četrt ure gre bolj po soncu, na vrhu pa nam je sonce ob rahli sapici tudi prav prijalo. Še celo enega klopa je privabilo na oglede. Razgled je bil nekoliko zamegljen, do Gradeža se je komaj videlo, vse domače griče in hribe pa malo bolje, a ne kaj dosti dlje od Golakov. Kljub temu je bila gneča na vrhu precejšnja, ob odhodu kakih 30, nekaj planincev pa smo srečali tudi nazajgrede, čeprav smo zjutraj hodili v popolni samoti.
Kraški prigrizek smo si v gostilni Stari grad zaslužili. Obilna ponudba divjačinskih jedi je tja privabila predvsem italijane, mi pa smo se zadovoljili s čisto enostavnimi zadevami, kot so njoki, široki rezanci in solata. Pa teran seveda.
Na Bu-a-hi smo pozabili, ob vsej množici udeležencev pa tako ali tako ne bi prišel do izraza.
Torej: lahko vam je žal, da vas ni bilo zraven!
Pa še par slikic:
