Možnica 2013

Toliko neznank kot jih je bilo pred letošnjim taborom, še nismo imeli - kdaj kdo pride, koliko družin pride, koliko jih bo predčasno zapuščalo tabor... A se nismo pustili spraviti v slabo voljo, saj smo taborniki navajeni improvizacije. Tudi petkove prometne nesreče na AC (ki so povzročile prometni kolaps v Ljubljani) in skale presenečenja na gozdni cesti nas niso ustavile in do večera 21.6.2013 se nas je nabralo prvih 23 v Možnici. Postavljanje tabora, kuhanje večerje, kjer smo pozabili vkalkulirati vse neznanke, prvi ogenj.... Pozabili smo vžigalice, kljub temu je ogenj krasno zagorel. Matjaž je pozabil tudi kitaro, ki s jo nato prinesli šele naslednji dan Žaucerji, zato si je prislužil kazensko pomivanje po kosilu v soboto. V vseh teh letih smo uspeli naučiti tudi otroke že zelo veliko taborniških pesmi, zato je zborček kar ubran in ognji izredno prijetni. Med petjem so nas z žirom obmetavali polhi, občasno pa je kakšen med pretepom tudi izgubil rep.

Vstajanje drugi dan, umivanje, zbor in odhod na prvi poldnevni izlet po dolini pod Jerebico do snega. Zaradi neupoštevanja x faktorja prejšnji večer, smo bili za kosilo obsojeni na makaronflaiš, ki ga je pa na koncu zmanjkalo, saj sta prišli še dve lačni družini. Popoldne nas je razveselila nevihta, ki je skoraj odpihnila Svitov  in Lunin šotor. Posijalo je sonce in omogočilo izvedbo gozdnih šol - orientacija, vozli, PP... Med tem so nekateri pripravljali vse za večerni piknik. Na pikniku nas je bilo že 39. Pred ognjem smo imeli še peko hrenovk v testu na odprtem ognjišču, potem pa zbor, ogenj, umivanje in spanje (za male) in sestanek vodstva (za velike).

Naslednji dan je bilo vstajanje zgodaj, nismo se odrekli jutranji telovadbi, nekateri so pospravljali šotore, saj so po izletu odhajali. Pospravljanje je bilo tako temeljito, da je Jana in co. uspela v šotor zložiti tudi iPad, a se mu na srečo ni zgodilo nič hujšega, dokler ga pri kosilu ni x faktor polil s Coca Colo. Nnekje ob 9.30 smo se le uspeli odpraviti na celodnevni izlet v Bele vode. Pot je bila čarobna, na nekaterih mestih malo izpostavljena, a otroci so bili pridni, Domen jih je gnal tako hitro in brez postankov, da niso uspeli delati neumnosti, bili so celo tako utrujeni, da so brez ugovarjanja pojedli vse korenje. Na prvem bivaku, po daljšem počitku ob kruhu, ribah, pašteti, jabolkih in čokoladi, smo ugotovili, da ni pametno nadaljevati, saj se je v hribih začelo temniti in pripravljati k nevihti. Ustavili smo se še pri Rabeljskem jezeru, kjer smo imeli kosilo, še pred tem si je pa Max prislužil metanje v vodo v obleki (upam, da bo Tomo delil kakšno sliko, sa je edini slikal, sama sem bila tista, ki je morala opraviti to prijetno nalogo, ostali pa so bili preveč šokirani, da bi uspeli škljocniti). Sestrica ni hotela zaostajati za njim, le da se je preoblekla v kopalke in se šla kopat. Po kosilu v vetru in prvih dežnih kapljah smo se poslovili in nekateri smo se vrnili v tabor, Tomo, Jana, Jurka in Mojca z družinami pa so nadaljevali pot proti Ljubljani. Tabor je čuval Pančo, ki je s kopanjem lukenj in popolnim uničenjem grabelj zelo razveselil svojega gospodarja M.Jusa. Prihoda v tabor sta se najbolj razveselila Svit in Luna (ali pa tudi ne), saj sta končno prišla tudi Rok in Špela z Ano. Popoldneje bil predviden počitek, a očitno so ga potrebovali le starejši. Nacetova izjava: Domen mora počivati, ker je zelo utrujen saj je organiziral celodnevni izlet. Otroci pa so kmalu postali preveč živahni, zato jim je Matjaž postavil kratko orientacijo, na kateri sta se posebno izkazala Nace in Jakob, ki sta prvič sama prehodila pot in našla vse kontrole. Zvečer večerja, zbor, umivanje, ogenj, spanje...

Ponedeljkovo jutro se je za zgodaj vstajajoče (zgolj 2) začelo obetajoče, uspela sva videti celo žarek sonca, potem pa se je stemnilo in pooblačilo. Ker ni deževalo, smo se po zajtrku vseeno odpravili na rafting, v Bovcu pa nas je pričakala huda ura, ozračje se je ohladilo na 9 stopinj in soglasna odločitev je bila, da gremo raje v Kobarid v vojni muzej. Po kosilu je bilo najprej prosto, ker pa deževati tudi ob 15.00 še vedno ni nehalo, čeprav bi po radarski sliki moralo že pred dvema urama, smo zbrali drobiž in se šli družabne igre. Nasmejali smo se do solz, še posebej, ker se je Nace šel tako doživeto 'BUM', da si dejansko mislil, da ga je razneslo. Zvečer je še kar deževalo, zato je odpadla peka hrenovk, a so bile tudi kuhane dobre, ogenj pa smo izvedli v jedilnici, kjer smo ugotovili, da ima izredno akustiko, zato smo nekateri pevski večer potegnili v torkovo jutro.

Zadnji dan je bil ponovno brez dežja, malo sončen, malo oblačen in na koncu malo deževen. Ker je bil zelo hladen, nismo ponovili vaje z raftom, ampak smo ostali v taboru in izvedli mnogoboj, skuhali kosilo, pospravili in hoteli odigrati še en fuzbal, pa so nas ob 15.00 uri pregnale dežne kaplje
Zato smo se po zadnjem zboru poslovili in si obljubili, da se drugo leto spet srečamo, Matjaž Udovč pa je že določen za taborovodjo. Vabljeni vsi, ki ste bili letos, pa tudi vsi, ki so se vam v teh letih začele cediti sline po obujanju spominov in tem, da spet začutite pravi taborniški duh svoje mladosti.

Bu-a-hi, mi smo Zmaji!

Poskočna uš