Čeprav je bila napoved za soboto še kar ugodna in smo se poslabšanja nadejali šele v nedeljo, se je takoj, ko smo zjutraj vstali, izkazalo, da bo dan boj ali manj oblačen. Po zajtrku smo na prvem tabornem zboru izobesili zastavo. Mojčin lanski izdelek sem na žalost pozabil doma, zato smo uporabili kar zeleno zaveso, ki so jo lani otroci skrili v enega od stolpov. Seveda so se spomnili, takoj ko smo stopili iz avta, so jo šli iskat. Pa še barva se je skladala z usmeritvijo. Na taboru je bilo po pol Zmajev in Regljačev. Vsi zeleni vsi enakopravni.
Pospravljanja šotorov letos ni bilo, saj se nam je tako mudilo, da smo kar hitro po zboru odšli po Možnici navzgor. Do snega, kjer bomo naredili sneženega moža. A pot je nekaterim predtavljala kar dovoljšen izziv. Do snežišča smo se pretolkli vsi. Samo kaj, ko je tam pričelo deževati. V vetrovke in čim hitreje dol. A če so podplati gladki, to predstavlja problem, Boris ga je uspešno rešil. Navzdol so imeli otroci seveda več motivacije kot navkreber, pa tudi kosilo nas je že klicalo.
Lačnim makaronflajš prav tekne. Potem pa piknik. Še sreča, da je dež ponehal in da smo lahko popoldne za otroke pripravili še lov na lisico, ki mu je žal manjkala lisica in pa orientacijo. Mislim, da je bilo vsem, vsaj dokler so bili na progi zelo vsec, na prihodu na cilj pa so nekateri obregnili ob nepravično odločitev o razdelitvi na ekipe, ki so jo starši skušali čimbolj uravnotežiti. Z več ali manj uspeha.
Kakorkoli, po orientaciji smo se spravili k peki pice, a že po nekaj minutah naj je postalo jasno, da je ne bo. Hit popoldneva je postalo pečenje na palico navitih svaljkov testa. Naj se javi tisti, ki kruha ni pojedel ali surovega ali pa zažganega. Ker je veter napovedoval, da bo za čez noč napovedano neurje res prišlo, smo z ognjem začeli še, ko je bilo še svetlo. In res se je potem, ko "Žabe svatbo so imele", vsulo. S pevskim večerom smo nadaljevali v domu. Povečerek mlečni gres, so v glavnem jedli vsi otroci, prede so utrujeni šli spat.
Ponoči je deževalo. V šotorih je bobnelo, zunaj si bil v trenutku moker. Na srečo se je fronta do jutra poslovila, tako da je bila nedelja kar sončna. Od vsega dežja me zjutraj zbudijo: "Rok zmanjkalo je vode, nikjer ne teče". Zamašilo se je zajetje. Z Borisom se odpraviva proti stenam nad domom, a ga po uri iskanja ne najdeva. Vendar voda ni bila vse. Dopoldne smo po zajtrku odšli na sprehod do izhoda iz doline. Oskrbnik doma nas je že pri prihodu v Možnico opozoril, da zna cesto zasuti. In res. Okrog 20 m3 gramoza je hudournik nanesel na cesto. Še dobro, da je oskrbnik doma na ti z upravljalcem ceste, ki nam jo je do popoldneva očistil. Sicer bi lahko ostali v Možnici še kakšen dan.
Med našim sprehodom sta Domen in Matjaž uspela najti zajetje, od koder je voda kar bruhala in ga s težavo očistila. Bila sta seveda čisto mokra. Ampak vodo smo imeli. Tako, da smo lahko spet kuhali in pomivali.
Po kosilu so otroci pri Domnu izglasovali pred odhodom izglasovali še eno orientacijo, potem pa smo dom pospravili in se odpravili proti Ljubljani. Seveda smo si bili vsi enotni, da se naslednje leto spet vidimo.
BU - A- HI, mi smo ZMAJI!
Rumenokljuni kos
Foto: Poskočna uš
PS: povezave do ostalih slik so tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
vsi komentarji, ki se tičejo vsebine, so dobrodošli. :)